Harmonije onkraj časa

Harmonije onkraj časa je cikel koncertov, ki bo potekal na različnih lokacijah po Sloveniji in
bo občinstvu ponudil edinstveno glasbeno popotovanje skozi stoletja. Program, osredotočen
na solo violino, predstavlja redkeje izvajana dela znanih skladateljev od 17. stoletja do
sodobnosti. S projektom Harmonije onkraj časa se pričenja slovenska uvertura v
mednarodni projekt Harmonies beyond time, ki bo kasneje izveden tudi v Belgiji in Angliji.
Gre za edinstveno priložnost, da slišimo izjemna dela, ki redkeje najdejo svoje mesto v
običajnih koncertnih programih, a imajo kljub temu pomembno mesto v glasbeni zgodovini.

Program

Heinrich Ignaz Franz von Biber (1644 – 1704)
Passacaglia v g-molu
(iz zbirke Rožnovenskih sonat)

Peter Kopač (*1949)
Sonus simulationes za violino solo

Georg Philipp Telemann (1681 – 1767)
Fantazija št. 1 v B-duru
Largo—Allegro—Grave—Si replica l'allegro

Eugène Ysaӱe (1858 – 1931)
Sonata št. 3 v d-molu “Ballade”
***
Aram Khatchaturian (1903 – 1978)
Sonata-monolog

Sergej Prokofjev (1891 – 1953)
Sonata za violino solo v D-duru op. 115
Moderato - Andante dolce (Tema con variazioni) - Con brio (Allegro precipitato)

Heinrich Ignaz Franz Biber je bil eden najbolj inovativnih skladateljev svojega časa. Njegova
uporaba scordature – posebne uglasitve violine, ki omogoča bolj nenavadne akorde in
zvokoče efekte – je bila prava revolucija. Skladbe, kot so Rožnovenske sonate, niso le
tehnično zahtevne, temveč tudi globoko izrazne. Biberjeva glasba je še danes pomembna,
saj odpira nove poti v interpretaciji baročne violinske glasbe.

Glasba Petra Kopača nas popelje v svet prostranih zvočnih krajin. Njegove skladbe opisujejo
kot vesoljne in sferične, saj se v njih prepletajo subtilne melodije in bogate harmonije.
Kopačeva dela so hkrati introspektivna in univerzalna, pogosto se zdijo kot potovanje skozi
zvočne pokrajine, ki raziskujejo meje prostora in časa.

Georg Philipp Telemann je bil eden najbolj cenjenih skladateljev svojega časa, čeprav danes
pogosto ostaja v senci svojega prijatelja Johanna Sebastiana Bacha. Dvanajst fantazij za solo
violino je čudovit primer njegove sposobnosti združevanja različnih glasbenih slogov, od
italijanske virtuoznosti do francoske elegance. Te fantazije violinistu omogočajo, da pokaže
tako tehnično znanje kot umetniško občutenje, zato še danes ostajajo priljubljene med
izvajalci.

Eugène Ysaÿe je bil belgijski violinist in skladatelj, ki velja za enega izmed utemeljiteljev
moderne violinske šole. Sonate za solo violino so izjemno tehnično zahtevne, a hkrati
globoko osebne. Vsaka izmed sonat je posvečena drugemu violinistu, kar daje vsaki sonati
edinstven značaj. Ysaÿejeva glasba zahteva od izvajalca ne le vrhunsko tehnično znanje,
temveč tudi sposobnost, da se poglobi v bogato čustveno vsebino.

Aram Hačaturjan, armenski skladatelj, je v svoji Sonati-monologu za solo violino združil
vplive romantične tradicije in armenske ljudske glasbe. Njegova glasba je polna izrazite
melodike in močnih ritmičnih elementov, ki ustvarjajo intenzivno čustveno napetost.
Hačaturjanova dela so priljubljena tako zaradi svoje liričnosti kot zaradi bogatih narodnih
vplivov, ki jih prinaša v klasično glasbo.

Sergej Prokofjev je eden najpomembnejših ruskih skladateljev 20. stoletja. Njegova Sonata
za solo violino v D-duru je zanimiva mešanica preproste forme in kompleksnih glasbenih
idej. Napisana je bila kot učna skladba za mlade violiniste, a vsebuje bogato zvočno
domišljijo in igrive melodije, ki so značilne za Prokofjeva. Skladba prinaša svež in drugačen
pristop k violinskemu repertoarju.